Q-5 Fantan

November 3rd, 2008 by sid911

V prvem članku smo predstavili kitajsko kopijo MiG-19 Farmerja, J-6, v našem drugem članku pa bo govora o letalu, ki so ga Kitajci na podlagi J-6 razvili sami – lovskemu bombniku Q-5.

Q-5 Fantan

Kitajci so že v petdesetih letih prejšnjega stoletja načrtovali izdelavo lovskega bombnika, ki bi služil kot neposredna podpora pehote. Kot je znano, je bila takratna praksa Kitajcev izdelovanje licenčnih kopij sovjetskih letal, vendar ni znano, če so tudi v primeru bombnika potekala pogajanja. Prav v tistem času so potekale priprave na lokalno proizvodnjo MiG-19 pod oznako J-6, zaradi česar so se pristojni odločili, da se nadzvočni lovski bombnik razvije iz J-6. V začetku leta 1958 so se začela dela na novem letalu, ki so jih izvajali v Šenjanski konstruktorski pisarni, vendar so razvoj letala kmalu predali Nanchangški pisarni. Oktobra 1958 so izdelali leseno maketo letala, še istega leta je tudi letalstvo dalo zeleno luč projektu. Kljub temu, da so leta 1960 bili končani že podrobni načrti letala je projekt doletel začasen preklic leta 1961, saj je vso prioriteto dobil razvoj jedrskega orožja. Z razvojem lovskega bombnika, ki je dobil oznako Q-5 so ponovno začeli leta 1964, prvi polet so opravili leto kasneje. Med testiranjem se je pojavilo veliko problemov, zmogljivosti letala so bile pod pričakovanji, potrebna je bila sprememba hidravličnega sistema in krmil, poleg tega so zaradi predolge dolžine pristanka preuredili tudi zaviralno padalo.

Kljub temu, da je Q-5 razvit iz J-6 se od le-tega že na zunaj bistveno razlikuje. Sicer je zadnji del trupa in rep enak kot pri J-6, vendar je Q-5 za dobra dva metra daljši od J-6, saj so pod njegovim trupom izdelali štiri metre dolg notranji prostor za bombe. Najbolj opazna razlika med letaloma sta nos in položaj vstopnikov za zrak, saj ima Q-5 za razliko od J-6 le-te na strani trupa, nos pa je zaradi načrtovane vgradnje radarja povsem preoblikovan. Zaradi ojačane zaščite pilotske kabine in rezervoarjev je bil Q-5 za 1300 kg težji od J-6.

Zaradi notranjega prostora za bombe so bili prisiljeni zmanjšati prostornino rezervoarjev za gorivo, zaradi česar se je zmanjšal tudi dolet letala. Motorja sta bila enaka kot pri osnovnih različicah J-6 – WP-6. Zaradi bistveno drugačne narave J-6 so morali spremeniti tudi sistem za ciljanje, kar pa ni uspelo v celoti, saj so bile razlike v natančnosti uporabe posameznih vrst orožij. Streha pilotske kabine se za razliko od J-6 odpira nazaj, pilot pa je sedel v katapultnem sedežu, ki je izstrelitev omogočal le znotraj hitrosti 250 in 850 km/h. Zaradi slabe opremljenosti je Q-5 il primeren le za izvajanje operacij podnevi, saj njegovi sistemi niso omogočali delovanja ponoči.

Zaradi spremenjenega položaja vstopnikov za zrak so morali prestaviti tudi položaj topov, ki so pri J-6 bili nameščeni v nosu. Le-te so pri Q-5 premaknili na stičišče krila s trupom. Vsak izmed dveh Type 23-2K je imel na voljo 100 nabojev. Poleg notranjega prostora za orožje, v katerem je bilo najverjetneje možno namestiti dve bombi sta bila na krilih še dva nosilca za orožje, na katera je bilo moč namestiti bombe, dodatne rezervoarje oziroma blok z nevodenimi raketami.

Lovski bombniki Q-5 so v operativno uporabo vstopili leta 1970v vojnem letalstvu, kasneje tudi v mornariškem letalstvu. Slabše zmogljivosti letal (uporaba je bila mogoča samo podnevi, ob dobrem vremenu,…) so želeli omiliti z relativno velikim številom uporabljenih letal.

Kmalu po vstopu Q-5 v operativno uporabo so izdelali posebno različico oboroženo z jedrskim orožjem. Vodikovo bombo KB-1 je posebna različica Q-5 nosila na pol pogreznjeno v notranji prostor za bombe. Zaradi mer bombe so zmanjšali le-ta prostor in povečali rezervoarje za gorivo, s čimer so letalu omogočili večji dolet. Izdelali so vsega šest tovrstnih letal, med katerimi so januarja 1972 izvedli tudi test omenjenega jedrskega orožja. Kot zanimivost – prvotno so test želeli izvesti decembra 1970, vendar se je letalo zaradi okvare mehanizma za pritrditev bombe (vsi trije poskusi, da bi odvrgli bombo so bili neuspešni) vrnilo na letališče s samo bombo. Po razvoju balističnih raket so posebne Q-5 umaknili iz uporabe.

Q-5 je vzbudil zanimanje kitajske mornarice, saj so potrebovali letalo, ki bi lahko učinkovito napadalo sovražnikove ladje. Tako so naročili izdelavo posebne izvedenke Q-5, ki bi za napadanje ladij uporabljala torpede. Dela na letalu, ki je dobilo oznako Q-5B so se začela leta 1965. Glavna oborožitev omenjene različice sta bila dva torpeda Yu-2 ( kopija sovjetskega 56-45). Največji domet Yu-2 je bil vsega 5000 metrov, kar je pomenilo, da se mora letalo za napad ladji približati vsaj na toliko, za uspešen napad pa precej manjšo razdaljo. Poleg dveh torpedov je Q-5B lahko nosil tudi dve 1000-1500 kg bombi. Zaradi povečane teže nošenega orožja so pri omenjeni različici ojačali kolesa, poleg tega so zaradi boljše vidljivosti pilotsko kabino nekoliko dvignili in spremenili nos letala. Zaradi omenjenih posegov zaznamuje Q-5B precej nenavaden videz. Zaradi večje teže letala so uporabili motorje WP-6A, ki so od svojih predhodnikov imele nekoliko večji potisk (36,8 kN). Namesto notranjega prostora za orožje so vgradili rezervoarje za gorivo. Zaradi zastarelosti taktike napada s torpedi in težav pri razvoju Q-5B je mornarica prevzela le 6 takih letal. Na zahtevo mornarice so začeli z razvojem inačice Q-5B, glavna oborožitev katerega sta bili dve protiladijski raketi YJ-8 (C-801). Le te so imele domet 20-50 km, za odkrivanje ciljev na gladini naj bi služil radar Type 317A. Vendar niti spremenjeni Q-5B ni zadovoljil potreb mornarice, zato je v uporabo vstopilo le nekaj primerkov. Podobno kot pri mornarici, niti pri vojnem letalstvu niso bili zadovoljni z zmogljivostmi prvih različic Q-5.

Zaradi nezadovoljstva s prvo izvedenko letala so se v nanchangški pisarni lotili preučevanja možnosti za njegovo nadgradnjo in izpopolnitev. Rezultat dela je bila opustitev notranjega prostora za orožje, na mesto katerega so vgradili dodaten rezervoar za gorivo ter zaradi povečane teže letala so ojačali podvozje. Zaradi prej omenjene opustitve notranjega prostora za orožje so pod trupom letala namestili štiri nosilce za orožje, poleg tega so število le-teh pod krili povečali na štiri, vsak izmed njih je imel nosilnost do 250 kilogramov. Vgradili so novo izvedenko motorja z oznako WP-6AIII, ki je omogočal 36.8 kN potiska, pilot pa se je lahko v primeru nevarnosti lahko izstrelil iz letala z novim katapultnim sedežem Type-I.

Prvi primerek izpopolnjenega letala z oznako Q-5I je vzletel avgusta 1979, do naslednjega leta pa so izdelali že pet predserijskih letal. Pri testiranju le-teh so ugotovili, da nova izvedenka v vseh pogledih presega osnovnega Q-5, saj je ob 35% večjem bojnem radiu pridobil tako na hitrosti kot hitrosti vzpenjanja, dolžina pristanka se je zaradi uporabe zaviralnega padala skrajšala za 130 metrov, nenazadnje pa je letalo lahko nosilo tudi pol tone več orožja od predhodnika. Vendar je kljub izboljšanjem ostal zmožen bojnega delovanja le podnevi v dobrih pogojih.

Serijska proizvodnja Q-5I se je začela leta 1983, leta 1985 so po modernizaciji letala dobila oznako Q-5IA. Tekom omenjene modernizacije so letala dobila sistem za opozarjanje pred radarskimi valovi, zamenjali so napravo za ciljanje (SH-1 za SH-1I, poskušali so tudi z vgradnjo doma razvitega navigacijskega radarja, vendar le-ta ni ustrezal zahtevam. Po vgradnji nove naprave za ciljanje SH-1II so letala dobila oznako Q-5II.

V osemdesetih letih so se po odločitvi o novi modernizaciji letal Q-5 Kitajci po pomoč obrnili k Evropejcem, točneje k Italijanom ter Francozom.

Sedemnajst Aeiritaliinih sistemov, ki so jih Italijani uporabljali pri letalih AMX so želeli vgraditi v obstoječo platformo Q-5I. Po pogodbi podpisani leta 1986 je prvi prototip letala z oznako Q-5M poletel avgusta naslednjega leta. Leta 1988 so ga celo predstavili na letalskem sejmu Le Bourget v Franciji, vendar so dogodki na Trgu nebeškega miru 1989 zapečatili usodo Q-5M, saj na podlagi embarja proti Kitajski Italija ni dobavila več delov za letalo.

Vzporedno s Q-5M so s pomočjo Francozov razvijali tudi Q-5K, ki so ga smatrali kot alternativo v primeru neuspeha italijanske različice. Zaradi enakih razlogov kot prej je tudi razvoj te izpeljanke zastal.

Po neuspešni „evropeizaciji“ Q-5 so se v nanchangški pisarni odločili za samostojno modernizacijo, rezultat katerega je letalo Q-5IV, ki ga kasneje omenjajo tudi kot Q-5D. Pri tem so naprave in sisteme evropskega izvora podrobno preučili in po uveljavljeni praksi poskusili njihovo nelicenčno proizvodnjo. Letalo je dobilo nov navigacijski radar ter merilnik razdalje, vgradili so računalniški sistem ter navigacijske naprave GPS.

Izpeljanko Q-5D so proizvajali le v manjših količinah, z njimi pa so zamenjali starejše Q-5I in -IA. Na zunaj so se od le-teh razlikovala le po nekoliko temnejši zeleni barvi.

Rezultat želje po možnosti uporabe precizno vodenih orožij, kot so lasersko vodene bombe, je različica Q-eE, ki lahko nosi poseben kontejner z laserskim označevalnikom in infrardečo kamero, ki sta povezana s sistemi letala ter s pomočjo katerega je letalo cilje lahko napadalo z domačimi lasersko vodenimi bombami LT-2.

Kasneje so tudi različico -E nekoliko spremenili, pri čemer sta infrardeča kamera in laserski označevalnik dobila mesto v nosu letala, poleg tega je letalo lahko bojne naloge zaradi infrakamere opravljalo tudi ponoči. Tako spremenjena letala so dobila oznako Q-5F, poleg prej omenjene spremembe pa so tudi njihove navigacijske naprave doživele korenite spremembe, saj so več samostojnih naprav zamenjali z eno samo z oznako DG-1, ki je položaj poleg GPS določal tudi inercialno. Q-5F naj bi imel tudi povečan notranji rezervoar goriva, zaradi katerega so opustili dva nosilca za orožje pod trupom, vendar je bojna vrednost letala zaradi lasersko vodenih bomb kljub temu večja kot pri predhodnikih.

Najnovejša različica Q-5 je stara dobra tri leta, gre pa za dvosedežno trenažno letalo z oznako Q-5J, ki služi šolanju bodočih pilotov Q-5. Sama potreba po takem letalu daje slutiti, da želijo Kitajci Q-5 obdržati v operativni uporabi še dlje časa, saj je do nedavnega šolanje pilotov Q-5 potekalo s pomočjo dvosedežne različice J-6 (o katerem je bilo govora v prejšnjem članku). Do danes so starejše izpeljanke Q-5 že umaknili iz uporabe, še vedno pa uporabljajo precejšnje število novejših izpeljank, kot so Q-5D, -E in -F.

V naslednjem članku se bomo posvetili „karieri“ letal Q-5 v tujini ter široki paleti orožja, ki ga lahko Q-5 nosi.

This entry was posted on Monday, November 3rd, 2008 at 9:52 pm and is filed under Članki. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.

Oddajte komentar